KOSEZI MED ZGODOVINOPISJEM IN KULTURO SPOMINJANJA: (RE)KONSTRUKCIJA, RECEPCIJA IN (RE)INTERPRETACIJE

Kosezi ali Edlinge že več kot stoletje burijo duhove v nacionalni zgodovini in kulturi spominjanja na obeh straneh Karavank. Medtem ko avstrijska historiografija zagovarja zlasti germansko poreklo sloja, je v slovenski uveljavljen kot del karantanske družbe, ki naj bi preživel do 16., do neke mere pa še v 19. stoletje, zato v nacionalnem imaginariju tvori del kontinuitete s »prvo slovensko državo«. Članek je osredotočen na (re)konstrukcijo in recepcijo besede kosez ter družbenega sloja, ki naj bi ga označevala, v slovenski znanosti in kulturi spominjanja, pri čemer se dotakne tudi avstrijskih interpretacij. V nacionalni imaginarij so kosezi vstopili predvsem preko povezave z ustoličevanjem koroških vojvod. Ta je bila odkrita dve desetletji pred (re)konstrukcijo besede »kosez« v letih 1912/13, ki v ljudskem spominu ni izpričana. Preko ustoličevanja so kosezi v nacionalni zgodovini že med svetovnima vojnama postali eden od gradnikov slovenskega naroda, v kulturi spominjanja pa so se uveljavili s povojno recepcijo poljudnoznanstvenih del ter šolskih učbenikov, utemeljenih zlasti na interpretacijah Boga Grafenauerja.