Stritarjevi in Aškerčevi lirski popotni cikli

V nasprotju s prevladujočimi pripovednimi žanri potopisne književnosti predstavljajo njeno lirsko vrsto pesmi s popotniško motiviko, ki sta jih tako Josip Stritar kot Anton Aškerc po trikrat povezala v lirske cikle. Ker sta prizaporedju upoštevala kronotop potovanja, sta tako oblikovala nedominantno narativno strukturo sintagmatskega cikla, s tem pa tudi implicitno zgodbo o potovanju oziroma lirski ciklični potopis, varianto v 19. stoletju na Slovenskem zelo popularnega potopisja. Vendar sta uresničevala različni težnji: Stritar je s temi cikli liriziral v izhodišču pripovedno zvrsti[!] potopisa, Aškerc pa je z njimi liriko približal dominantnim pripovednim zvrstem v realizmu.