Goreča Erotika in Cankarjeva revolucija v slovenskem pesništvu

Konec 19. stoletja je slovensko literarno polje pretresel nastop novoromantične umetniške generacije. Med začetniki slovenske »moderne« je daleč največ prahu dvignil Ivan Cankar s pesniško zbirko Erotika – njen izid je namreč pospremil odmeven recepcijski škandal. Cankarjev knjižni prvenec, pristni sadež pesništva slovenske dekadence, je takoj po izidu marca 1899 večinoma pokupil in požgal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Poseg, ki ga je liberalni tisk izkoristil za frontalni napad na »inkvizicijsko« mentaliteto klerikalnega tabora, je ambicioznega mladega literata postavil v središče zanimanja kot znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Razprava uvodoma oriše potek slovite cenzurne epizode, nato pa s pozornim branjem Erotike – zlasti najbolj problematičnega cikla »Dunajski večeri« – pokaže, zakaj je zbirka morala v ogenj. Kot se izkaže v nadaljevanju s pomočjo kratke primerjave s sodno prepovedanimi pesmimi iz Baudelairejevih Rož zla, razvpitega škofovega posega v resnici ni mogoče označiti za cenzuro v strogem smislu, saj za njim ni (več) stal represivni državni aparat: Jeglič se v tej epizodi bolj kot omnipotentni inkvizitor izkaže kot karikirani cenzor brez dejanske izvršne moči. Cankarja so kot angažiranega pisatelja resnično boleči posegi uradne cesarske cenzure doleteli šele nekaj let pozneje.