TV OBZORNIK 06/07/1964

Extended description: Piknik za izseljence; dobrodošlica, narodne noše, Kompasovi avtobusi pripeljejo goste, godba na pihala, pisanice, odojek na ražnju, govornik, nastopajoči, tamburaši in folklorni plesi. Prvi so prišli že v ranem dopoldnevu; iz vse Slovenije, pa tudi iz sosednje Hrvaške; z avtomobili in avtobusi. Prišli so, da bi sredi sončne Bele Krajine, v Vinomeru pri Metliki, preživeli veselo srečanje - tradicionalni izseljeniški piknik. Sprejem je bil belokranjsko gostoljuben - šopek cvetja in šilce žganega »za korajžo«. Prihajali so vse dopoldne - največ iz Združenih držav, Kanade, Mehike pa tudi iz evropskih držav, iz vseh krajev, kjer žive naši izseljenci sami, največ pa v spremstvu sorodnikov in znancev. In tako se je v sončnem Vinomeru zbralo več kot poldrugi tisoč veselih gostov. Posedli so pod košato lipo, za bolj ali manj sečnimi mizami; kakor je komu ugajalo, oz. kjer je kdo našel prostor. Metliška godba je udarila veselo poskočnico, za razpoloženje, zavrteli so se ražnji z jajnci in odojki, pa tudi prodajalci spominkov so imeli polne roke dela. Saj izseljeniški piknik je res samo enkrat v letu. In ko so bili vsi zbrani, so goste pozdravili predsednik metliške občini, predsednica Slovenske izseljeniške matice, predstavnik Glavnega odbora SZDL Kimovec Žiga, ter predstavniki naših izseljencev. Zatem pa so Belokranjci pripravili svojim gostom še kulturni program, s katerimi so seznanili izseljence z bogato kulturno zakladnico svoje dežele. Seveda, med gosti so bila deležna največ priznanja slikovita belokranjska kola. In ko je godba zopet urezala veselo vižo se je piknik pravzaprav šele začel. »Uradno« namreč. Gostje so bili tudi spomini, ki so jih obujali, spomini na mlada leta tri generacije. Res, prav veselo je bilo včeraj v Vinomeru. Potem so zaigrali še »Zadovoljni Kranjci« in na plesišču so se zavrteli pari v ritmu polk in valčkov. »To ti je muzika, to so prave viže«, je dejal rojak iz daljne Kalifornije in krepko udarjal s petami po plesišču. Kot takrat, ko jebil še mlad v stari domovini. In tako so se veselili včeraj v Vinomeru daleč tja v večer. Veseli ter zadovoljni, da so se zopet enkrat sešli na domačih tleh, ki jih, četudi žive daleč v tujini, ne bodo mogli nikoli pozabiti. In tudi sobotni piknik jim bo težko ušel v pozabo, saj so bili v Beli Krajini sprejeti tako, kot lahko edinole domovina sprejme svoje domače ljudi. »Le kdo bi si mislil, da se nas bo toliko zbralo« je ob slovesu dejala starejša gospa iz Illinoisa: »le kdo bi s